Ženske, ki so pisale zgodovino

Samosvoje, drugačne, pogumne. Ženske, ki so si z nadčloveško, jekleno voljo izborile svoj položaj v družbi, ki jim ni bila naklonjena, niti jih ni razumela, ženske, ki so s svojimi dejanji spisale drugačne osebne zgodbe, spremenile prihodnost in za svojo neuklonljivost in avtonomnost plačale veliko ceno. Spoznajte zgodbe nepozabnih žensk iz zgodovinskih mest.

 

Skrivnostna čudodelka iz Slovenskih Konjic

Adelma Von Vay (tudi Vay de Vaya) se je rodila v eni najpomembnejših avstrijskih plemiških družin Wurmbrand-Stuppach in se pri dvajsetih poročila z madžarskim baronom Ödönom Von Vayem. Domnevno zaradi prijetne klime sta si po nekaj letih zakonskega življenja za svoj novi dom izbrala Slovenske Konjice (Gonobitz) in se naselila v dvorcu Prevrat – Baronvaju, kot so ga poimenovali prebivalci. Pri 30 letih je po nasvetu zdravnika, ki je opazil njene sposobnosti medija, začela avtomatsko pisati. Tako je nastala knjiga z naslovom Duh, sila, snov, ki je v 19. stoletju, zelo naklonjenem spiritizmu, postala velika uspešnica, baronici pa prinesel velik ugled. Knjigo, ki zaradi zapletenosti in dejstva, da o njeni vsebini Adelma ni imela prav nobenega predhodnega znanja, še vedno priteguje pozornost, imamo tudi v slovenskem prevodu.

Z možem sta občudovanje in tudi nekaj zavisti vzbujala zaradi uspešnega zakona, ki je trajal 60 let. Von Vay je ženo globoko ljubil in jo neomajno podpiral v vseh njenih številnih aktivnostih, tudi v dobrotništvu. Na Adelmo, o kateri se je hitro razširil glas, da je jasnovidna (predvidela je denimo izum atomske bombe in avtomobila) in da zna zdraviti, so se mnogi obrnili po pomoč. Vojaki, poškodovani na bojiščih prve svetovne vojne, pa tudi Konjičani so se trumoma zgrinjali k njej, da bi jih ozdravila z energijo, magnetizmom in celo homeopatskimi zdravili – in to brezplačno. Z domačini je komunicirala v slovenščini, čeprav je sicer govorila nemško. Leta 1925 je baronica, ki velja za pionirko spiritizma in teozofije na Slovenskem, umrla v starosti 85 let; njen grob v Slovenskih Konjicah je še vedno dobro obiskan, zanimanje za njena dobra dela in vera v zdravilno moč pa veliko.

Namig: Baroničin nagrobnik najdete na starem konjiškem pokopališču, v skrajnem levem pokopališkem kotu. Na pokopališču boste z nekaj pozornosti opazili tudi nagrobnike znanih rodbin.

 

 

Kraljica s tremi kronami

Barbara Celjska (ok. 1392–1451) je bila najmlajša od šestih otrok grofa Hermana II. Celjskega in grofice Ane Schaunberške. Podjetni Herman jo je leta 1401 zaročil s štiriindvajset let starejšim ogrskim kraljem Sigismundom, novembra 1405 sta se poročila, malo zatem je bila kronana za ogrsko kraljico, nosila pa je tudi naslova rimsko-nemška kraljica in kraljica Češke. Barbara in Sigismund sta med sodobniki veljala za najlepši vladarski par v Evropi. Barbara je slovela po izobraženosti, podpirala je renesančne umetnike, obvladala je šest jezikov ter si zgodaj pridobila močan vpliv na dvoru in pri moževih političnih odločitvah. Sigismund jo je med svojo odsotnostjo večkrat pooblastil za upravljanje kraljestva. Bila je politično najdejavnejša vladarica tistega obdobja v Evropi, kar izpričuje tudi njen itinerar; med svojo vladavino na Ogrskem je med letoma 1405 in 1438 izpeljala kar 114 potovanj, toda v Celje se nikdar več ni vrnila.

Po Sigismundovi smrti so jo zgodovinarji takratnega časa, nenaklonjeni ženski s tako vplivnimi funkcijami in velikim premoženjem, po naročilu bližnjih sorodnikov poskušali očrniti – načrtno so razširjali laži o njeni nezvestobi kralju, pisali so, da se predaja črni magiji in pohoti, da je vampirka … Zaradi tega se je je po krivici stoletja držal vzdevek Črna kraljica. Barbara je zadnja leta preživela na Češkem in leta 1451 umrla za kugo. Pokopali so jo v Pragi, v katedrali sv. Vida, grobnici čeških kraljev. Tam boste našli spominsko obeležje, groba ene najbogatejših kraljic poznega srednjega veka pa ne, saj so se zaradi pogostih prezidav katedrale sledi za njim izgubile.

Namig: Oglejte si Stari grad Celje in doživite preteklost znamenite rodbine Celjskih, ki ji je pripadala Barbara.

Iz Žužemberka v Hollywood

Kdo bi si mislil, da bo v najzgodnejši dobi Hollywooda svoj pečat tudi pustila Slovenka – a zgodilo se je ravno to. Komaj šestnajst let je štela Rozalija Sršen (1897–1967), Sršenova Zalka iz Žužemberka, ko se je vkrcala na čezoceanko in pristala v San Franciscu pri teti. Ker ni imela poklica, angleško pa tudi ni znala, se je sprva zelo težko prebijala. Še zlasti po tem, ko se je s trebuhom za kruhom podala v filmsko Meko, je bila večkrat lačna kot sita in je kot brezdomka celo spala na ulicah. A bila je neverjetno vztrajna in naposled se ji je – prav po filmsko – končno ponudila priložnost, da uresniči svoje sanje, snemati »movies«. V svoji karieri je nastopila v 20 nemih filmih; z novim imenom Zalla Zarana, »lepa ob zori«, je igrala zapeljivke, kabaretistke, nastopila je tudi v vesternih, njen največji filmski uspeh je bil nastop v filmu Toda Browninga The Snow. Prijateljevala je z legendarnima Oliverjem Hardyjem in Stanom Laurelom in pisala igre, za katere si je želela, da bi našle pot tudi na odre slovenskih gledališč.

Toda prihod zvočnega filma – tako kot mnogim igralcem nemega filma – tudi žužemberški lepotici ni prizanesel, in čeprav je dejala, da si življenja brez ljubega ji Hollywooda ne predstavlja, zanjo v njem ni bilo več prostora. V začetku 30. let se je poročila z ameriškim trgovcem z železnino in do svoje smrti leta 1967, tik pred dopolnjenim 70. letom, živela odmaknjeno.

Namig: Na eno izmed najzgodnejših hollywoodskih umetnic slovenskega rodu spominja plošča, ki so jo na pročelju njene rojstne hiše postavili Žužemberčani. Poiščite jo na naslovu Breg 21.

Državljanka sveta

Nenavadna ženska, bitje ženskega spola, kakor se je Alma Maksimiljana Karlin (1889–1950) sama opisala, raziskovalka, poliglotka, pisateljica in teozofinja je eminentna osebnost Celja. A dolgo ni bilo tako. Ker je ustvarjala v nemščini, je bila v turbulentnih časih med vojnama in obdobju hudih nacionalnih trenj med Slovenci in celjskimi Nemci označena za nemškutarko. »Ker smo doma govorili le nemško, /…/ mi ne smete očitati moje pripadnosti nemškemu narodu in naravnega dejstva, da sem rezultat svojih raziskovanj in dosežke na področju literature v prvi vrsti namenila temu narodu. Človek je sad svoje vzgoje,« je dejala. Kljub temu, da narodnosti ni pripisovala pomembnosti, da se je uprla nacističnemu režimu in zaradi pomoči disidentom skorajda pristala v Dachauu ter se med vojno pridružila partizanom, se sence nemškosti ni mogla otresti. Po vojni so ji zaplenili premoženje in tako je do smrti leta 1950 živela v velikem pomanjkanju, pozabljena, nerazumljena.

Danes vemo, da je ta krhka ženska neobičajnega videza svojo življenjsko zgodbo spisala z močno in jasno vizijo: razumeti jezike sveta, postati svetovna pisateljica in prepotovati svet. Vse troje ji je uspelo. Govorila je vsaj osem jezikov in jih celo študirala v Londonu, osem let je potovala po vseh celinah, obiskovala različne, tudi najodročnejše kraje in ljudstva ter o njih vestno zbirala gradivo (nekateri ohranjeni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju, kjer si lahko ogledate tudi stalno razstavo o njenem življenju in delu) in delala natančne zapiske o doživetjih. Po vrnitvi domov leta 1928 je napisala več kot dvajset del, med njimi tridelni potopis, ki je doživel velik uspeh v Evropi (izdanih je bilo več kot 100 tisoč izvodov!) in ji prinesel številne oboževalce. Navdušila je celo švedsko pisateljico Selmo Lagerlöf, ki jo je neformalno predlagala za Nobelovo nagrado.

Namig: Postojte na celjskem Krekovem trgu ob kipu bronaste Alme v naravni velikosti, ki s kovčkom v roki odhaja v svet, ali pa se povzpnite do hiše na Pečovniku, v kateri je pisateljica preživela zadnja leta in je danes muzej. Oglejte si Almin zemljevid – osupljiv seznam krajev, ki jih je obiskala med svojim potovanjem po svetu.

 

 

Napoleonova večna prijateljica

Bila je hči rudniškega nadzornika v Idriji, a usoda je Evi Luciji Ceciliji Viktoriji Kraus (1785–1845) namenila drugačno življenje. Po selitvi na Dunaj jo je, sedemnajstletno, pod svoje okrilje vzel cesarsko-dvorni tajnik Philippe Mainoni in jo leta 1805 v Schönbrunnu seznanil z Napoleonom I. Visokorasla, modrooka in plavolasa Idrijčanka je francoskega cesarja takoj očarala, ne le zato, ker je tekoče govorila francosko, marveč tudi zato, ker je izžarevala samozavest. Očaranost se je prelevila v petnajst let trajajoče razmerje in zaupniški odnos, Viktorija, ki si je dodala še peto ime Emilija, je trdila, da sta bila celo poročena. Ker je cesar imel ljubice le kratek čas, je med njima res morala biti neka posebna vez; o tem priča tudi podatek, da ga je spremljala na vojnih pohodih, da ji je podelil plemiški naslov baronica plemenita von Wolfsberg in zanjo ustanovil celo poseben denarni sklad.

Potem ko je bil slavni vojskovodja leta 1814 izgnan na Elbo, pa so se temni oblaki začeli zbirati tudi nad Emilijo. Poroka z dunajskim odvetnikom in razmerje z mlajšim kirurgom ji nista prinesla sreče, goljufivi Mainoni je zapravil njeno premoženje, nekdanja partnerja ji nista ničesar zapustila in Emilija se je znašla v velikih finančnih težavah. Zarubili so ji razkošno posestvo, ki ga je sama zgradila, in ostala je z ogromnim številom živali, ki so bile njena družina in njena uteha in zaradi katerih je dobila vzdevek Pasja grofica. Umrla je obubožana in strta v starosti 60 let.

Na njenem nagrobniku v Gniglu pri Salzburgu piše:

Tukaj počiva
Pasja grofica
Emilie Victoria baronica v. Wolfsberg,
roj. Kraus,
dolgoletna spremljevalka Napoleona I.
na vseh bojnih pohodih in njegova
zvesta tovarišica do njegovega padca.
Rojena v Idriji na Kranjskem 1785.
Umrla v Gniglu 15. aprila 1845.
Kdor je brez krivde in napak,
naj prvi vrže kamen nanjo.

Namig: Neverjetno življenje Pasje grofice si oglejte v igranem videoblogu.

 

Spoznajte še …

Emilijo Fon

Po diplomi na praški fakulteti za farmacijo je podjetna Emilija (1897–1984) leta 1927 v Kostanjevici na Krki odprla svojo lekarno. Za zasnovo opreme je prosila mojstra Jožeta Plečnika, s katerim sta prek dopisovanja razvila več kot četrtletje trajajoče platonsko razmerje, arhitekt pa je na njeno prošnjo izdelal tudi mnogo načrtov za ureditev Kostanjevice. Njuno zgodbo si lahko ogledate v simpatičnem igranem dokumentarcu z naslovom Prijateljstvo je najvišja oblika ljubezni.

Josipino Hočevar

Josipina Hočevar (1824–1911) se je rodila v Radovljici. Z možem Martinom sta se naselila v Krškem, kjer sta pustila veliko sledi. Bila sta zelo podjetna, nista pa imela svojih otrok. Morda sta prav zato veliko sredstev namenila v dobrodelne namene za otroke in učitelje. Josipina pa je donirala tudi sredstva za gradnjo vodovoda v domači Radovljici. V znamenje hvaležnosti so mecenki in dobrotnici radovljiški someščani postavili spomenik v obliki vodnjaka. Najdete ga na Linhartovem trgu.

Sofijo Hess

Lahko bi bila ena najlepših ljubezenskih zgodb zgodovinskih mest, a če bi vprašali Alfreda Nobela, bi vam gotovo rekel, da bi bilo bolje, ko Sofije Hess (1851–1922) nikdar ne bi spoznal. Premetena Celjanka je v švedskem znanstveniku namreč z lažno zgodbo najprej spretno vzbudila sočutje, nato pa vrsto let na račun njegove velike naklonjenosti iz njega uspešno izvabljala denar. Obiščite Kvartirno hišo v Celju, kjer je Sofija odraščala, in bodite pozorni na fasado, saj boste na njej prepoznali kip Nobela, ki se je v knežjem mestu večkrat mudil.

Gizelo Šuklje

Ena prvih arhitektk na Slovenskem in prva Plečnikova diplomantka Gizela Šuklje (1909–1994) je delovala na več področjih – od urbane in krajinske arhitekture, oblikovanja knjig do snovanja spomenikov in nagrobnikov, kar jo uvršča med najpomembnejše pionirke slovenske arhitekture. Poseben pečat je Gizela, ki je bila tudi silno nadarjena risarka, pustila v Metliki. Njen strogi, a hkrati mili pristop do urejanja prostora si lahko ogledate v Spominskem parku pod Metliškim gradom, ki še danes nosi njen podpis.

 

V naših zgodovinskih mestih se vse leto veliko dogaja. Pobrskajte po prireditvah in poiščite dogodek, ki vam je pisan na kožo.